Doma imamo mačka Tomija. Tomi je devet let star mačkon, ki uživa v zrelih letih mačjega življenja, spi na svojem fotelju, prejema neomejene količine poljubčkov in je z eno besedo – gospod. Res je, da ima v teh letih kup enih alergij, zaradi katerih smo se odločili, da bomo tudi njegove obroke začeli pripravljati doma, zaradi tega me pa mož velikokrat poheca, da imava sedaj še tretjega otroka. Tomi nam da res toliko ene ljubezni, ponoči spi z nama v postelji, točno na sredini med nama. Včasih se sredi noči prestavi malo na vzglavnik, se pretegne, potem pa spi do jutra, dokler se ne zbudimo tudi mi. Nato sledi jutranja doza čohanja ob pitju kave v postelji.

Tomija smo kot mladička rešili dobesedno s ceste. Ko smo ga našli je bil sam v jarku ob cesti, z ostalimi tremi bratci in sestricami. Odvrženi so bili v rjavi, kartonasti škatli, notri so imeli raztrgano, staro dekico, bili pa so brez hrane in vode. Še danes si ne morem predstavljati, kar se mora dogajati v človekovi glavi, da je zmožen štiri majhne kosmate kepice vzeti mami, jih dati v škatlo in jih nato hladnokrvno odvreči v obcestni jarek. Mladičke smo seveda takoj peljali k najbližjemu veterinarju, ki je potrdil, da so k sreči zdravi, le malo podhranjeni. Tomi je takoj osvojil naša srca – imel je majno, roza pikico na smrčku, nagajiv pogled in tisto iskrico v očeh, ki te takoj osvoji.

Že od malega je bil bolj miren muc, kar nam je bilo glede na to, da smo imeli doma dve majhni deklici, zelo všeč. Ko sta njegova bratca in sestrica tekli okoli, skakali drug po drugem in se igrali, je Tomi spal. Ni se kaj dosti zmenil zanje. Če so prišli do njega in mu malo ”zatežili”, se je tudi on priključil igri, ampak drugače je raje predel v mojem naročju – mamin sinko, kaj naj rečem.

Ko smo ga pripeljali domov, smo zanj pripravili poseben kotiček, kjer je imel vse – praskalnik, posteljo, posodice za hrano in seveda košaro, polno igrač. Tu sem naredila skoraj doktorat. Ne samo, da sem preučila katere igrače so mačkam najbolj všeč, katere barve jih pritegnejo in kakšno vrsto igrače potrebuje mačka, glede na njeno starost. Za marsikatero mačko bi bila to nebesa, kjer bi spala, jedla in se igrala. Ampak, a mislite, da je to Tomija navdušilo? Košara igrač? Ehh, njemu je bila najbolj pomembna postelja, kjer je pod dekico grel svoj rep.
Malo sem bila presenečena, saj sem ga poskusila navdušiti nad igračkami, ga animirati, se igrati z njim, a njega ni nič zanimalo. S tačko je naredil malo levo, malo desno in čao!

V redu, glede tega se nismo nikoli posebej sekirali. Vsaka mačka pač ni za vse, našemu pač igrače ne sedejo. Ga bomo pa razvajali na kakšen drug način, tudi prav.
Potem je minilo kar nekaj časa in naša družina je živela v prepričanju, da se naš mačkon Tomi ne bo nikoli želel igrati in zabavati.

Eno decembrsko soboto sem šla v BTC kot po navadi po nakupih, saj se hladilnik med prazniki res hitro prazni. Medtem sem se spomnila, da bo kmalu zmanjkalo hrane za mačkona in da bi bilo dobro, da jo grem iskat, če sem že ravno tu, da mi ne bo potrebno potem še enkrat hoditi. Takoj, ko sem stopila v trgovino sta me ogovorili dve nasmejani blondinki v črnih hoodijih, ki sta predstavljali nov slovenski izdelek za kužke. Zapletle smo se v pogovor in tema je hitro nanesla na našega mačkona Tomija. V upanju, da se bosta pa morda oni malo bolj spoznali na hišne ljubljenčke in kakšne trike, kako spodbuditi tisto igrivo iskrico v njih sem omenila, da se naš muc ne želi igrati z nobeno stvarjo na tem planetu. V tistem trenutku sta mi v roke dali neko mehko dišečo igračko in jaz sem ju samo pogledala v smislu, kaj naj s tem?

Rekli sta mi, da naj dam to svojemu mačkonu, ko pridem domov in da bom presenečena. Priznam, kljub temu da je zelo dišala sem bila zelo skeptična in prepričana, da je to samo še ena blazinica, ki bo pristala v naši mačji košari v kotu. Igračko sem dala v torbico, kupil hrano in šla z avtom proti domu.
Ko sem prišla domov, sem torbico kot ponavadi odložila v kotu hodnika in šla v kopalnico, da si umijem roke. Čez nekaj minut sem se vrnila po telefon in videla nenavaden prizor. Tomi je mijavkal ob moji torbici in jo želel s tačkami prevrniti. Zdelo se mi je zelo nenavadno, nato pa sem se spomnila, da imam v torbici tisto dišečo igračko, ki sta mi jo dali punci. Dala sem jo ven iz torbice in jo vrgla Tomiju. Za tem je sledil šok – je to naš maček? Nikoli ga še nisem videla takšnega. Vohal je blazinico, jo brcal, celo prijel jo je s tačkami in se vrgel na hrbet ter jo stiskal k sebi. V glavnem – po devetih letih sem videla našega mačka res srečnega!

Kot bi ponovno gledala tisto malo kosmato kepico, ki smo jo našli v škatli. Skakal je naokoli, se igral, brcal in nato je z igračko legel in jo ovohaval.

Takrat sem morala vzeti telefon in poklicati Majo (tisto prijazno dekle, ki mi je dalo igračko). Nisem mogla reči druga kot – hvala! Zanimalo me je tudi to, zakaj je bila ta igračka Tomiju tako všeč, kot res nobena druga prej? A je to kakšna skrivnost ali kaj?

Maja mi je pojasnila, da je v igrački mačja meta, ki ima na muce zelo blagodejen učinek. Med drugim vsebuje tudi feromon, ki vzbuja občutek sreče. Ja, SREČE! Naš mačkon je bil sproščen, razigran in srečen zaradi mačje mete.

Takrat mi je švignila čez glavo misel – joj, samo sedaj morem pa res paziti, da ne bo Tomi postal odvisen od tega. Ja, to je pač način na katerega razmišljamo mame, ne morem pomagat. Spet nisem nič čakala, ampak sem kar poklicala Majo še enkrat in ko sem ji to omenila, se je malo zasmejala. Baje da mačke od tega ne morejo postati odvisne, je pa dobro, da nimajo igračke ves čas na voljo. Saj veste, kako je tudi pri ljudeh – tisto kar imaš ves čas na voljo v izobilju, ni nekaj zelo zanimivo, ane.

Sedaj imamo doma srečnega mačka, na trenutke razigranega, še vedno je pa naš stari Tomi, ki obožuje čohalne urice in spanje na svoji blazini.
Vsakič, ko sliši, da se odpira škatlica zašili z ušesi in v trenutku ga imaš pod nogami. Takrat točno ve, da se začenja žurka. Hčeri sta igračke poimenovale kar ”Srečke”, saj je po njunem mnenju Tomi takrat res srečen muc.